Vsakdanji utrinki

Dan je bil čudovit! Še več kot to. Namesto dolgega četrtkovega urnika smo se dijaki 2.g malo po osmi odpeljali v Minimundus na dan druženja z razrednikom. Po dvourni vožnji, polni petja večinoma slovenskih viž, smo prispeli v Celovec, kjer nas je pričakal vodič in nas popeljal skozi prostor in čas svetovne arhitekture. Sprva smo pozorno poslušali vodičeve besede, ki pa so kasneje kar zbledevale, saj smo se vsakih 10 metrov nekajkrat fotografirali. Pred vsako maketo, na vsaki klopci, iz vseh strani, posamično, skupaj, s samosprožilcem …

Ko smo končali fotosešn nas je čakal še Reptilienzoo, nekakšen mini živalski vrt z eksotičnimi živalmi; kače, krokodili, pajki, itd., kamor nas je zaneslo zaradi navdušenosti naše profesorice.

Ob odhodu se je ponovila zgodba o petju. Še enkrat smo zapeli prejšnji repertoar, ki smo ga z mnogimi ponavljanju pesmi Vse najboljše za te (najprej za vse nas, potem za sangaro in nazdanje prek telefona še Maši in nato še nekajkrat kar tako) še malce okrepili in tako obsega vse od Siddharte do Avsenikov in seveda legende Saše Lendero (raje Wernerja sploh ne omenjam ).

Zdajle pa mi vsi že nestrpni, čakajoč slike, prigovarjajo naj jim jih bržščas že pošljem.

Srečno!

Danes, zaradi dneva šole, ko se profesorji podajo na izlet, nismo imeli pouka, zato smo se nekateri bivši sošolci zbrali in se odpravili na osnovno šolo, kjer smo preživeli rano mladost. Takoj po prihodu nas je presenetila stena, ki hodnik v drugem nadstropju, od osnovne šole, deli na prvo zasebno mednarodno šolo v Sloveniji (British School of Ljubljana). Vse skupaj je povzročilo veliko zmede glede učilnic, toda profesorji, ki učijo v njih so ostali enaki. Nekateri nas niso niti pozdravili ali pa so rekli: “Mi vas pa nč ne pogrešamo, sej mamo druge učence”. Ostali pa so nas bili resnično veseli, med njimi seveda bivša razredničarka in kuharice ter kuhar v šolski kuhinji (kjer mimogrede strežejo najdražjo hrano med šolskimi menzami - nedvomno pa je tudi najboljša ), ki so nam kar brezplačno postergli z juho, sokom in lazanjo. Spomini na osnovnošolske dni in neskončna kosila so se vrnili in vsem nam (Anabelle, Maši in Gašperju) polepšali dan.

http://video.google.com/videoplay?docid=5357612452211998593
Tale filmček pa še iz daljne preteklosti … panorama šolskih prostorov

Srečno!

Sprva sem mislil, da današnji dan ne bo tako fantastičen, saj sem po zelo napornem (in ne tako zgodnjem) ustajanju samo čakal, kdaj bom vprašna fiziko ali angleščino in nestrpno pričakoval rezultate testa pri matematiki.
Toda zgodilo se je ravno nasprotno. Vse se je čudovito izteklo … Že takoj po prihodu v šolo (še preden nam je po mesecu dni guljenja šolskih klopi, razredničarka razdelila (upam, da) dokončne urnike, ki so jih dokončali šele sedaj) nas je razveselila vest, da bomo zaradi 11 negativnih ocen znova pisali matematiko. Vseh, razen seveda profesorice, se je polotilo nekakšno veselje in dobra volja; tako pri nemščini kot tudi pri fiziki, saj smo bili zaradi Zale, ki se je javila, in zaradi Golobiča ter gospoda Gorana (Ti pa človeka res lahko razbesniš!), kot ga imanuje prof. Pergerjeva, vsi brezskrbni. Nato še kratka kemija, polna eksperimentov z endo- in eksotermnimi poskusi in za tem angleščina kot suplenca sociologije. Bilo je zabavno, saj je ura potekala tako tipično. Vedno znova smo na vrsto za branje ali odgovarjanje na razna vprašanja prihajali trije ali štirje (če pa smo želeli pripomniti, da so tudi drugi dijaki v razredu, je seveda padel znani stavek “I don’t give a shit …”), med njimi tudi Jan, ki ga ima profesorica neizmerno rada, zato je, četudi je odgovarjal kdo drug, vedno pravilno povedal prav Jan. (zadnega stavka zihr niste razumel v prvo, zato ga preberte še enkrat … al pa dvakrat )

Sledila je pavza, med katero smo, redna četverica obiskovalcev picerije Tartuf, skoraj cel razred peljali tja in v zameno za nove stranke, od glavne kelnarce dobili vsak 10 gramsko pakiranje kečapa, ki drugače stane okoli 50 centov (ravno toliko mi je danes požrl hudobni avtomat v prvem nadstropju).
Kaj hitro smo pojedli vse tri pice in se podvizali v šolo, kjer smo po izbirni uri kemije, prvič resnično uživali pri angleščini. Ajstrova si je uro zamislila kot skupinsko kreativno delo, pri katerem smo, seveda v angleškem jeziku, ustvarili svojo blagovno znamko, slogan, logotip in cilje za svojo dobrodelno organizacijo, kot npr. Rdeči križ, Karitas …

Katarina, Kristina, Tjaša in Luka smo si z malenkostjo moje pomoči zamislili društvo Beli labod (A White Swan), ki pomaga zlorabljenim mladostnikom. Zabave in smeha, ki seveda nista izvirala iz teme našega projekta, ni mogoče opisati. Skoraj celo uro smo ostali pri papirnatih origamjih (ki jih imam polno puščico, saj jih med dolgočasnimi urami marsikaterega predmeta izdelujem enega za drugim), nad katerimi je bila prof. Ajster povsem navdušena, saj se je znova in znova vračala k naši skupini in opazovala, kako še vedno v rokah držimo bele, črne in kariraste papirnate labode in si zamišljamo vse drugo v zvezi z namišljeno organizacijo, samo tistega ne, kar bi bilo potrebno.
Upajmo, da bo deževanje idej obrodilo sadove v torek, ko bo naše delo ocenjeno. Držite pesti … Za Belega loboda.

Srečno!

Med dvournim odmorom, ki nam ga je s slabim urnikom zakuhala šola, smo trije sošolci odšli na kosilo v že skoraj legendarno picerijo Tartuf. Tam jemo skoraj sleherni teden; tokrat kraško pico in dve kosili z dunajskim zredzkom.

Toda danes obedovanje ni minilo običajno, saj se je le nekaj minut za tem, ko so nama s Sebastianom postregli juho, zgodilo nekaj nenavadnega.
Kar naenkrat se je nad menoj močno zasvetilo kot bi nekdo fotografiral z bliskavico. In ne, to ni bil NLP, temveč stropna žarnica, ki je eksplodirala in me med padanjem zgrešila za borih 20 cm. Še dobro, da je pristala na puloverju, ki sem ga položil poleg sebe, in se ni razbila ali koga poškodovala.

Najbloj smešno pa je bilo, kako je reagiral šef picerije - gospod Žika. Niti opravičil se ni in rekoč: “Še dobar, da ni padła v juhu”, omenil, da se to ni zgodilo prvič.
Oh, ja …

Pššš! Bliža se volilni molk!

Srečno!

Končno!
Danes smo ob dvanajstih še zadnjič stopili skozi šolska vrata in se s slavnostno podelitvijo odličnih spričeval in priznanj ter kulturno prireditvijo poslovili od letošnjea šolskega leta. Kasneje smo dobili še spričevala (z Luko sva prejela še zbornik haikujev Gimnazije Vič, kjer lahko najdete tudi najini pesmi) in nato skupaj z razredničarko, ki smo ji za epilog leta podarili komplet sprejev za grafite, odšli na pico v Favolo. In se nato za dobra dva meseca poslovili.
Vsako slovo prinese novo snidenje, pravijo (OK, zdele sm si zmislu ). In res … Po letu dni smo se srečali bivši učenci devetega a in b, ki smo v Piceriji in špageteriji Bežigrajski dvor praznovali prvo obletnico valete. Tudi tam smo jedli pico in računali na račun z veliko nižjo ceno. In veste zakaj smo plačali skoraj 20 evrov več? Ker je potrebno plačati tudi vodo iz pipe!
Sicer ne zahajam prav pogosto v različne restavracije, predvsem v tiste blizu šole in dóma, pa vendar še nikoli na računu nisem naletel na besede POSTREŽBA VODE - 2,5€/LITER.
Jasno je, da poleti spijemo veliko več vode, kot januarja ali februarja, toda da se na račun obiskovalcev takole okoriščajo, je pa že preveč. In kaj so s tem dosegli v piceriji, ki smo jo obiskali? To, da vseh 45 včerajšnjih obeleževalcev prve obletnice valete nikoli več ne bo jedla, kaj šele pila pri njih.

Kaj menite vi? Je prav, da od nas terjajo denar za vodo iz pipe?

(Vira slik: http://www.dz-rs.si/typo3conf/ext/acts/pi1/acts/img/persons/rop_anton.jpg in http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/9/99/Mouth1.jpg)

Začele so se počitnice in končala šola. S tem se tudi sam poslavljam od Vas, pa ne za dolgo. Do prvega septembra se bom poskušal vsaj nekajkrat oglasiti. Če pa mi bo to uspelo, preverite sami. Še preden pa se podpišem s poslednjim Srečno, vas vabim, da rešite rebus, ki ga zaradi ekskurzije na Nizozemsko, nisem objavil že v nedeljo. Rešitev rebusa zapišite v obliki komentarja in si s tem priborite lepo nagrado!

Zdaj pa zares … Srečno!

Dandanes je v množici čestitk in raznih daril resnično težko izbrati nekaj izvirnega, zanimivega, uporabnega …
In ker sva bila Ani in Maticu z Gašperjem R. dolžna še darilo ob obeležitvi šestnajstih pomladi, sva se popoldne z avtobusom odpeljala v deževen BTC, natančeje v City park. Tam sva najprej prečesala prav vsako trgovino z malce bolj izvirnimi darili … seveda nisva našla nič interesantnejšega od plišastih medvedkov in zložljivih dežnikov.
Ker pa obisk City parka ni popoln, če ne zaviješ še v Interspar, sva tudi midva storila enako. Oči so nama zastajale na različnih policah; prav tako so bile različne tudi najine ideje - bi kupila žarnico ali bonsai, morda prazen okvir in darilne bone? Vprašanj pa je bilo konec, ko sva zavila proti voščilnicam; takim z glasbo in s pisanimi, humornimi in veselimi poslikavami. Gašper je kaj hitro zagledal vrsto voščilnic s polifoničnimi melodijami, zato sva se takoj, ko sva slišala prvih nekaj taktov, odločila za tisto, ki vsebuje tudi vokale narodno-zabavnega ansambla. “Toda voščilnica ni dovolj, kajne” sem razmišljal naglas in naposled sva sklenila, da bodeva, za slavljenca Ano in Matica, kupila tudi bon City parka v vrednosti 10 €.
Matica, ki je bil darila izredno vesel, sva nenapovedano obdiraila že danes, Ana pa bo dar dobila ob naslednji primerni priložnosti, najbrž v ponedeljek. Ker vem, da redko zaide na moj blog, bo to tudi zanjo veliko presenečenje.
Darili si oglejte na video posnetku

Za nekaj dni vas zapušćam, saj me bo odneslo na Nizozemsko. Več o njenih znamenitostih, kulturi in navdah pa v obliki slike in besede preberite takoj v nedeljo, ko pridem nazaj.

Srečno!

Že nekajkrat se je pripetilo, da smo imeli v četrtek le tri ure pouka. Informatike skupina A ni imela, biologija je iz neznanih razlogov odpadla, špornto vzgojo pa so imela zgolj dekleta . Ko bi nam le odpadla še fizika, pri kateri zadnja tri leta nismo izvedeli (skoraj) nič koristnega. Se vam zdi kakorkoli koristno, zabavno, zanimivo, itd., če profesorica med vstopanjem v razred ob pogledu na Anine oranžno pobarvane lase , reče: Ančka bančka pomarančka? (Kljub temu, da mamo v stavbi tut vzgojiteljsko šolo, nismo več u vrtcu )

Medtem, ko naj bi imeli bologijo, sem z Luko, Janom in Filipom M. odšel v okrepčevalnico Badovinac. Ja, to je tista baraka pri FDV-ju, kjer ponavadi jemo minipico ali hamburger, tokrat pa smo se okrepčali s hot dogi . Filip in Luka sta med potjo do postaje jedla, z Janom pa sva ostala praznih rok, saj je zmanjkalo minipic.
Na postaji smo se razšli. To pa ne pomeni, da je bilo vseh zanimivosti konec. Citiram Luko: “Pol sva pa s Filipom čakala na bus pa mi je hremovka odpadla, pardon padla na tla pa jo je vrana požrla”
Zanimivo, ni kaj

V prihodnjih dneh boste na blogu Vsakdanji utrinki izvedeli:
 - Zakaj Sandra Auer, hči očeta Stojana, lastnika Net TV, vodi informativno oddajo očetovi televiziji
 - Kakšna je kvaliteta hrane na Pedagoški fakulteti ter Srednji vzgojiteljski šoli in gimnaziji Ljubljana, o kateri nas sprašujejo v anketi, ki jo bom tudi objavil
 + V nedeljo boste lahko rešili slikovni rebus

Srečno!

V šolo sem prišel ravno prav zgodaj, saj so vsi, prišoč za menoj,dobili neopravičene ure. tekom celotnega dneva sva z Luko vadila imitiranje in poskušala oponašati nekaj znanih slovencev - Janša (seveda), Türk (itak - on je zakon!), Karel Erjavec (ma rezidenco zravn šole),  Salomé (njen smeh pa to). Ni nama šlo najbolje, a sva se kljub temu zabavala.

(Gre za video, ki sem ga posnel že davno - pri kemiji v osmem razredu, tode še vedno je aktualen)

Po kemiji, pri kateri smo morali oddati poročila o plamenskih reakcijah, smo se z dvajsetko odpeljali do Name in nato odpešačili do Frančiškanske cerkve, kjer smo si s profesor Černuto in organistom ogledali orgle in njihovo delovanje ter sestavne dele. Njihov glasovni razpon, tako jakost kot moč vibracij in raznolikost barv, ki jih zmorejo proizvesti orgle so nas šokirali. Še bolj pa dejstvo, da orgle v Frančiškanski cerkvi sestavlja več kot 2000 piščali! Ko smo končali z ogledom, smo šli še na kebab (v zadnjih dneh sem pojedu tok kebabov kt prej u celm lajfu - torej 2 ). Potem z Luko do postaje, kjer sem srečal še Livio in nato domov.

Ju3 pa …
upam da bo moja slika objavljena v brezplačniku Blogorola,
gremo zjutraj malo pogledat, kaj se dogaja na osnovni šoli in pogledat prfokse,
imamo pouk popoldne,
bova z Luko še vedno imitirala,
bo odpadla nemščina.
In zihr bo še kej

Srečno!

Zopet sreda. Ponovno kronična zaspanost med poukom. Znova vsakdanji šolski dan, ki se vleče v nedogled. Dolgčas v šoli je prekinila profesor Katančeva, ki nadomešča porodniško odsotnost prihajajoče germanistke, saj me je kljub upiranju vprašala. Štiri. Pri matematiki se je zgodba ponovila, le da tokrat ni šlo za oceno, ampak sem skoraj celo uro stal pred tablo in reševal sistem enađb z determinantami in zamenjalnimi načini, ker pa me v ponedeljek ni bilo, je bilo reševanje pravi podvig. Ostali predmeti so minili, kot minevajo ponavadi.

Po pouku smo odšli na kosilo, reci in piši, v kitajsko restavracijo Morsko mesto v podhodu pod Mercatorjem. Gre bržkone za eno slabših restavracij, a kaj, ko je tako priročna in leži na poti od šole do doma. Zato sploh jemo tam. Prvič se je zgodili, da je bila restavracija popolnoma polna. Ponavadi v njej je le kakšen par ali dva, saj nimajo prezračevalnega sistema in ko greš ven, imajo prav vsa oblačila, vključno s torbo in lasmi, vonj po kitajski hrani. Ja, naročili smo hrustljavega piščanca (halustavi pisecanec), sladko-kislega piščanca (seladeko-kiseli pisecanec) in piščanca na sečuanski način (secuaneski pisecanec). Drugače pa na tem forumu tudi nekaj drugih mnenj o Morskem mestu. Jasno smo morali, takoj po prihodu domov vsa oblačila spravit v koš z umazanim perilom.  Skoraj takoj, ko sem to storil je bila na sporedu že oddaja Pod klobuom, kjer so pokazali naše risanke (več o tem v objavah: Izdelava in predstavitev risanke in Utrinki današnjega in jutrišnjega dne). Vsi tisti, ki ste gledali oddajo, prosim komentirajte risanke in oddajete svoje mnenje!

Srečno!

Še preden začnem z današnjimi dogodki, se bom osredotočil na dogodke med vikednom. V soboto smo se Ana, Matic in jaz (bivši sošolci) odpravili na Livijin rojstni dan (tudi ona je bivša sošolka). Odpeljali smo se z osemko do Mercator Centra v Šiški in nato nadaljevali do postajališča Trata v Dravljah, kjer nas je čakala Livia, tam smo se namreč dobili, ker skorajda nihče ni vedel, kako priti do njenega doma. Kot vedno smo se na avtobusu zabavali in se pogovarjali o aktualni dogodkih, ocenah, profesorjih … beseda pa je seveda nanesla tudi na glasbo in na kralja slovenske glasbene scene - Wernerja. Zapeli smo nekaj njegovih viž in se počasi bližali Merkatorju, iz katerega se je širil neznosen hrup - petje. Če bi bilo po moje, bi hitro šli mimo, a je Ana želela kupiti čigumije in zato smo zavili v trgovino. In kaj nas je pričakalo tam? Sam Werner! Skoraj bi umrl od smeha, saj smo se le nekaj minut pred tem pogovarjali o prvem srečanju z njim v McDonald’su (slika na vrhu bloga prikazuje Matica, Wernerja, mene in Gašperja). In že sem v roke vzel telefon in želel poklicat vse, s katerimi se skupaj zafrkavamo iz Wernerja, a so zaradi zgodnje ure še vsi spali. (Vsi sošolci si boste lažje predstavljali moje občutke ob srečanju z Wernerjem … )

Na posnetku, ki sem ga posnel, je vidna njegova številna in zvesta publika … (Opravičujem se vam, zaradi slabe kvalitete, saj sem snemal s kamero na mobitelu.

Danes pa dolgočasen ponedeljek. Kot zadnji sem bil vprašan geografijo in dobil 4. To je ogromno, glede ne stroge kriterije našega profesorja Radomana. (Zadne čase vedno, ko dobim dobro oceno, sošolci pravjo al d se mi je usral al pa da me ma prfoks/a rad/a. Namesto da bi spoštoval moj trud … ). To pa še ni bilo vse. Vprašan sem bil tudi glasbi in prav tako dobil 4.

Do ju3, ko bom poročal o scenariju za risanko v oddaji Pod klobukom na RTV-ju ….

pa srečno!

Že dolgo zjutraj nisem bil tako zaspan kot danes. Pa čeprav se nam je pouk začel šele ob devetih. Imeli smo matematiko, nato malico - hrana je zgledala  kt ena prepognena pica s serom in in začimbami, sam da je bla ena sladica s smetano in pehtranom, misll smo d bi kr nazaj nesl pa rekl Ne, hvala, k itak tega ni nuben jedu. Med likovno umetnostjo, kjer je profesor Smerdel celo uro spraševal, smo se učili, reci in piši, športno vzgojo, saj smo osmo uro pisali test. Tako sta minili še angleščina in zgodovina, kjer je profesorica Kolpakov na koncu ure zgubila živce (celo uro smo se glasno pogovarjali) in je rekla da moramo snov predelati sami doma in da bo v torek celo uro spraševala. Sam pa se bom temu izognil, saj sem bil nedavno vprašan. Sledila je slovenščina; končno nam je Majcnova vrnila eseje. In kaj mislite, koliko sem pisal? Pet, pravzaprav minus pet (In tako sem izgubil stavo za Pepsi (Je pravilneje Pêpsi ali Pèpsi?) s Sebastianom) Profesorica je sicer rahlo skritizirala vsebino pa tudi pohalila jezikovno pestrost. Citiram: “V primerjavi z drugimi dijaki tvoje in starejših generacij je tvoj esej jezikovno izredno dober, presega povprečje. Tudi zgradbeno ima tvoj esej rep in glavo, kar se ni posrečilo vsem. Vsebinsko pogrešam celovitejšo predtsavitev Antigone in Odiseja. Prav tako me nisi prepričal z utemeljitvijo svoje trditve, da Antigona ni dosegla svojega cilja.”
O esejih smo debatirali dokler ni v razred uletela spoštovana gospa ravnateljica Arko (nevem kako ji je ime) in nam ponudila skoraj brazplačno jezikovno ekskurzijo na  Koroško, saj jo financira koroška vlada. (A, pozabu sm povedat, da je zdej že zihr, da grem na Nizozemsko.) Potem pa trenutek resnice - test športne vzgoje. Prišli smo v telovadnico, počakali, da je profesor Fleischman (ŠVZ) prišel iz kabineta. Pisali smo kar na tleh. Vseh osem, ki nas je pisalo, je razporedil po celi telovadnici in razdelil liste. Pisali smo dobrih 10 minut in potem oddali teste. Hoteli smo popokat torbe, pa nas je profesor ustavil in rekel, da lahko kar takoj pregleda teste. Zdaj sledi preobrat … Med osmimi testi je bila polovica enic, torej ravno dovolj, da bomo test ponavljali! Bil sem prav vesel, saj tudi moja ocena ni bila med boljšimi; test smo vzeli preveč za šalo in premalo za res. Po matematiki smo Gašper, Sebastian, oba Filipa in jaz odšli na pico v Tartufa (kam pa drgam), naročili klasiko in kraško pico (beri kot: kvasiko in kvaško pico - obrazložitev v objavi Rojstni dan), pojedli in odšli domov. Ju3 gremo (bivši 9.a) k Liviji praznovat rojstni dan, za nedeljo pa še nimam planov. Lepo se imejte čez vikend in …

Srečno!

Tokrat ne bom dolgovezil z dogodki na šoli, ker se ni zgodilo prav nič interesantnega. Raje se bom osredotočil na … (čakte, da se česa spomnm) … OK, dodal bom Youtube video, ki smo ga Eva, Matic (oba bivša sošolca) in jaz posneli lansko poletje. Gre za parodijo (skoraj bolj remake kot parodijo) na videospot pesmi Varaj me, varaj Sanje Grohar. Snemanje je trajalo 2 uri, monataža pa … hja, nikakor se nisem mogel spravit k delu, zato je trajalo zelo dolgo, a izdelek je po mojem mnenju zadovoljiv. Edina želja, ki jo imam glede posnetka je, da bi spot komentirala sama pevka (to je relativno) in misica ter celo voditeljica (tudi tega ni vredno komenterat) Sanja Grohar (je skor tak “multipraktik” kt ostale misice - beri kot Rebeka Dremelj).

Ker pa to ni zadnji spot, ki ga bomo posneli, se že vneto pripravljam na snemanje Wernerjevega videa Ne gane me. Upam, da ste opazili, kako dovršen glasbeni okus imam xD . Posentek bo na blogu takoj, ko mi ga bo uspelo zmontirat … kar pa se ponavadi zavleče :S .

P.S.: Med vikendi si uzamm frej in ne pišm novih objau; počakat boste mogl do pondelka

Pa srečno!

Ja, prav danes je moj rojstni dan! Že navsezgodaj so se začeli telefonski klici s čestitkami, nato pa, takoj po prihodu v šolo še pozdrav sošolk in sošolcev s Happy birthday in še topel stisk rok, skoraj vsakega od njih.

Po informatiki, pri kateri smo se (kot vedno) imeli super, je na vrsto prišla zgodovina. S sošolcem (tudi on ima danes rojstni dan; na tem mestu bi mu rad iskreno čestital ) sva bila opravičena spraševanja. In tako sta minili še malica in slovenščina, kjer je profesorica ravno prišla z bolniške in se v navalu slabe volje, spravila name .

Na urniku je bila angleščina, ki pa jo je nadomestila kulturna prireditev, kjer so dijaki recitirali in peli ter se predsavili plesalci plesnih oddelkov naše šole (obiskujem namreč Srednjo vzgojiteljsko šolo in gimnazijo Ljubljana; smer gimnazija, kjer imamo tudi oddelek plesne smeri). Piko na i pa je dodala še podelitev knjižnih nagrad prvim trem uvrščenim na nagradnem fotografskem natečaju na temo narave v jesenskem času. Med njimi sem bil tudi jaz, ki sem s sliko Jesen, drevo, ljubezen (glej spodaj - levo sošolka Neja in desno jaz ) zasedel tretje mesto. Prireditvi pa sta sledili še kemija in športna vzgoja - dolgočasni kot ponavadi.

Po pouku sva današnja slavljenca (Filip in jaz - Andrej), 6 sošolcev povabila na pico v Tartufa v BS-u.  Jedli smo (no, ne vem če koga to zanima) margerito, kraško in klasično pico (oziroma kot bi rekla natakarca: Kvasično; in res, okus je imela po kvasu).

Tako sem se do pol petih vrnil domov. Zdaj pa po 200 klicih in 400 esemesih, čakam še obisk svojega brata Mateja, ki me ponavadi preseneti s čudovitimi darili (Ju3 poročam o tem, kaj mi je prinesel ).

Naj omenim, da ta blog sicer ne bo podoben današnji objavi (danes je poseben dan (b-day) in zato je tudi moj objava drugačna), saj bom ponavadi raje, namesto teksta, objavil kakšno svojih fotk ali kakšen svoj filmček, animacijo …

se nadaljuje …

Srečno!