Vsakdanji utrinki

Srečno!

Srečno!

Srečno!

Basen, ki je prikazana v spodnjem stripu vas bo kakopak pritegnila s svojo nadvse tragično zgodbo o življenjskem krogu in boju za življenje …

Srečno!

Dan je bil čudovit! Še več kot to. Namesto dolgega četrtkovega urnika smo se dijaki 2.g malo po osmi odpeljali v Minimundus na dan druženja z razrednikom. Po dvourni vožnji, polni petja večinoma slovenskih viž, smo prispeli v Celovec, kjer nas je pričakal vodič in nas popeljal skozi prostor in čas svetovne arhitekture. Sprva smo pozorno poslušali vodičeve besede, ki pa so kasneje kar zbledevale, saj smo se vsakih 10 metrov nekajkrat fotografirali. Pred vsako maketo, na vsaki klopci, iz vseh strani, posamično, skupaj, s samosprožilcem …

Ko smo končali fotosešn nas je čakal še Reptilienzoo, nekakšen mini živalski vrt z eksotičnimi živalmi; kače, krokodili, pajki, itd., kamor nas je zaneslo zaradi navdušenosti naše profesorice.

Ob odhodu se je ponovila zgodba o petju. Še enkrat smo zapeli prejšnji repertoar, ki smo ga z mnogimi ponavljanju pesmi Vse najboljše za te (najprej za vse nas, potem za sangaro in nazdanje prek telefona še Maši in nato še nekajkrat kar tako) še malce okrepili in tako obsega vse od Siddharte do Avsenikov in seveda legende Saše Lendero (raje Wernerja sploh ne omenjam ).

Zdajle pa mi vsi že nestrpni, čakajoč slike, prigovarjajo naj jim jih bržščas že pošljem.

Srečno!

Ja, spet origami in zopet v obliki laboda, tokrat iz učilnive 124, kjer sva pred dobrim tednom dni z Janom sestavila spodnjo umentino …

Srečno!

Srečno!

Srečno!

Čudovit drevored …

… in Hotel Rogaška.

Srečno!

Skorja kruha
zadiši iz kuhinje;
zajtrk na mizi.

Srečno!

Sprva sem mislil, da današnji dan ne bo tako fantastičen, saj sem po zelo napornem (in ne tako zgodnjem) ustajanju samo čakal, kdaj bom vprašna fiziko ali angleščino in nestrpno pričakoval rezultate testa pri matematiki.
Toda zgodilo se je ravno nasprotno. Vse se je čudovito izteklo … Že takoj po prihodu v šolo (še preden nam je po mesecu dni guljenja šolskih klopi, razredničarka razdelila (upam, da) dokončne urnike, ki so jih dokončali šele sedaj) nas je razveselila vest, da bomo zaradi 11 negativnih ocen znova pisali matematiko. Vseh, razen seveda profesorice, se je polotilo nekakšno veselje in dobra volja; tako pri nemščini kot tudi pri fiziki, saj smo bili zaradi Zale, ki se je javila, in zaradi Golobiča ter gospoda Gorana (Ti pa človeka res lahko razbesniš!), kot ga imanuje prof. Pergerjeva, vsi brezskrbni. Nato še kratka kemija, polna eksperimentov z endo- in eksotermnimi poskusi in za tem angleščina kot suplenca sociologije. Bilo je zabavno, saj je ura potekala tako tipično. Vedno znova smo na vrsto za branje ali odgovarjanje na razna vprašanja prihajali trije ali štirje (če pa smo želeli pripomniti, da so tudi drugi dijaki v razredu, je seveda padel znani stavek “I don’t give a shit …”), med njimi tudi Jan, ki ga ima profesorica neizmerno rada, zato je, četudi je odgovarjal kdo drug, vedno pravilno povedal prav Jan. (zadnega stavka zihr niste razumel v prvo, zato ga preberte še enkrat … al pa dvakrat )

Sledila je pavza, med katero smo, redna četverica obiskovalcev picerije Tartuf, skoraj cel razred peljali tja in v zameno za nove stranke, od glavne kelnarce dobili vsak 10 gramsko pakiranje kečapa, ki drugače stane okoli 50 centov (ravno toliko mi je danes požrl hudobni avtomat v prvem nadstropju).
Kaj hitro smo pojedli vse tri pice in se podvizali v šolo, kjer smo po izbirni uri kemije, prvič resnično uživali pri angleščini. Ajstrova si je uro zamislila kot skupinsko kreativno delo, pri katerem smo, seveda v angleškem jeziku, ustvarili svojo blagovno znamko, slogan, logotip in cilje za svojo dobrodelno organizacijo, kot npr. Rdeči križ, Karitas …

Katarina, Kristina, Tjaša in Luka smo si z malenkostjo moje pomoči zamislili društvo Beli labod (A White Swan), ki pomaga zlorabljenim mladostnikom. Zabave in smeha, ki seveda nista izvirala iz teme našega projekta, ni mogoče opisati. Skoraj celo uro smo ostali pri papirnatih origamjih (ki jih imam polno puščico, saj jih med dolgočasnimi urami marsikaterega predmeta izdelujem enega za drugim), nad katerimi je bila prof. Ajster povsem navdušena, saj se je znova in znova vračala k naši skupini in opazovala, kako še vedno v rokah držimo bele, črne in kariraste papirnate labode in si zamišljamo vse drugo v zvezi z namišljeno organizacijo, samo tistega ne, kar bi bilo potrebno.
Upajmo, da bo deževanje idej obrodilo sadove v torek, ko bo naše delo ocenjeno. Držite pesti … Za Belega loboda.

Srečno!

Že nekaj dni mi nekako ne uspe skupaj spraviti kakšnega konstruktivnega in objave vrednega posta, zato bom še vedno ostal pri objavljanju slik; tokrat ene iz “drevoreda” v Kopru.

Srečno!

Srečno!

Srečno!

V soboto smo se s profesorico umetnostne zgodovine udeležili ekskurzije po Primorski. Še preden smo obiskali Koper in Piran, smo se ustavili v čudovitih Hrastovljah, vasi v dolini reke Rižane, ki slovi po majhni cerkvici, obdani z trimetrksim kamnitim obzidjem, v sebi pa skriva s freskami popolnoma poslikano notranjost.

Cerkev svete Trojice, pravi biser srednjeveške umetnosti, te najprej navduši s svojo majhnostjo, kasnejša fascinacija ob pogledu na svetopisemsko zgodbo; Stvarjenje, Zadnja večerja, Križanje pa se nikakor ne more primerjati z najbolj znano fresko - Mrtvaškim plesom, ki jo notranjost razodeva na južni steni.

Jasno je viden njen motiv - enakost pred smrtjo, ne glede na družbeni položaj.

Srečno!